Pa smo spet nazaj. Po kratkem »počitku«, polni novih idej. Naša prva poroka bo letos na magični datum 2.2.. Datum mi je zelo všeč in verjamem, da bo bodočima mladoporočencema prinesel srečo in radost.

Kar nekaj vročega se bo dogajalo letos v našem timu. Poleg vseh porok, obletnic in maturantskih plesov, nas čaka modna revija v sodelovanju s kar nekaj zanimivimi predstavniki s področja mode ter ogromen event na temo Slovenija – poročna destinacija. Prisotni bomo na kar nekaj sejmih doma in v tujini, saj se je tudi na našem področju ves čas potrebno izobraževati.

V Sloveniji žal še vedno prevladuje mnenje, da nas organizatorje bodoča mladoporočenca ne potrebujeta, da zmoreta sama (v kar pri kakšnih posameznikih res ne dvomim) ter da je to stran metanje denarja.

Vsi, ampak res vsi pari mi po zaključku svojega dne povedo, da bi jim bilo krepko žal, če me ne bi najeli in po vsej verjetnosti ne bi zmogli sami pripeljati dogodka do nivoja, kot ga lahko organizator. Najbolj mi je všeč, da to iskreno prizna moški del, ki so po navadi proti, a popustijo željam svoje drage.

No, upam in verjamem, da se vsi organizatorji, ki delujemo na naši mali zemljici maksimalno potrudimo za vse naše stranke, kateri v veliki večini postanejo tudi naši prijatelji.

Moje delo s parom se po navadi začne po priporočilu nekoga , ki smo ga že »poročili« ali pa po priporočilu kakšnega zadovoljnega svata, ki ima sedaj hčerko, sina, nečaka, soseda ali nekoga, ki je pred tem pomembnim dnem.

Kot poročna organizatorka s kar nekaj letnimi izkušnjami po navadi že ob prvem snidenju vem s kakšnim parom imam opravka. Vendar si nikoli ne dovolim, da bi kadarkoli in kogarkoli podcenjevala v smislu, da ne pozna našega dela. Zato se moramo poročni organizatorji še posebej potrudit poudarit vse, kar je pomembno za par, se znat pogajat za najboljšo možno ceno, ostati racionalen, kot bi šlo za naše cekine. In nikdar, nikdar pozabit poslušat in upoštevat njune želje, pa če so za nas še tako drugačne.

Veliko ljudi mi pozitivno zavida moje delo, a resnica je takšna, da je za tisto čudovito na koncu potrebno veliko garanja in živcev. To je nekako tako kot mama, ko kuha nedeljsko kosilo…ves dopoldan je za »šporgetom«, v jed da vso svojo energijo in ljubezen, potem pa pridemo lakotniki in pospravimo skrbno pripravljeno jed v 15 minutah. In bog ne daj, da nismo zadovoljni! Hahaha A meni nikoli ni težko…

Kar mi daje zalet in vedno nov »žaunft« je trenutek, ko par pride na prostor, kjer se odvija poroka. Ko vidim njuno reakcijo na ambient, ki sta ga načrtovala vse te mesece. Ko stojita tam in ne moreta verjeti, da se to dogaja njima, da so to mogoče samo sanje.  Za tak odziv je vredno garati in včasih prenašati muhe 🙂

Poseben občutek zadovoljstva mi daje tudi opažanje svatov pri najmanjših detajlih. Nikoli si ne bi mislili, da npr oče ženina opazi, da je bila na vsakem jedilnem priboru vrvica, ki pritrjuje pozitivno misel, obrnjena navzgor. Kaj takega!?!

Lepo je dajati in s tem tudi uživati v svojem delu.

Kadar podaš robček mami, ko zajoče od sreče, ali namigneš očetu, da ima postrani kravato, ko vzameš iz rok nekomu kozarec preveč žganja, ki naj bi služil za korajžo, in si enostavno tam, med srečnimi ljudmi. Vsi skupaj pričaramo pravljico, ki jo bodo poslušali še vnuki.

V ponos, čast in v največje veselje mi je, da opravljam tak poklic, ki osrečuje toliko ljudi na enem mestu. Vsakič posebej sem počaščena, ko me par povabi pisat delček njune zgodbe. Upam, da bo teh zgodb v bodoče še veliko.

Se beremo, z enimi tudi vidimo 🙂 vaša Urška