Se še spomnite tistega »komaj čakam« občutka, ko ste se vrnili s počitnic in dali razvit slike? Potrebno je bilo kar nekaj potrpljenja, da si jih dobil, saj to ni bilo kot v današnjih časih: slikaš, pogledaš in zbrišeš, če ti ni všeč… takrat po možnosti za prevzem slik niti nisi imel dovolj denarja, da bi jih plačal in »dvignil«, ker si ves denar porabil že na dopustu. Sama sem domov vedno prišla z zadnjimi tolarji v žepu. Imela sem čudežni avto, saj je vozil na hlape… no, sedaj sem že malo zašla hahahaa

Potem pa vsi tisti metuljčki v trebuhu, ko dobiš slike v roke…Joj, nikoli nisem zdržala do doma….

Po vseh teh letih se, kot organizatorka dogodkov in predvsem porok, še vedno tako počutim.

Vem, vse sem že videla, vsako stvar, vsak kot in detajl po desetkrat preverila. poroka je le poroka, maturantski ples ravno tako, da ne govorim o abrahamih in podobnih obletnicah. Mladoporočenci, maturantje, slavljenci so v mojem spominu še vedno kot s tistega dne. A vedno me fascinira primerjava ujetega trenutka na fotografiji in spomina v moji glavi.

Ne morem se nagledati slik in ne morem se nehati spraševati zakaj fotograf ni slikal tega in onega, kar je bilo meni nepozabno in zakaj si jaz nisem zapomnila tistega kar je fotograf dejansko ujel. Res, da si kot organizatorka čustveno bolj vpleten v cikel in stvar vidiš v drugačni luči…

Lahko bi se spraševala in filozofirala. Dejstvo je, da za fotografijo posebnih priložnosti ni dovolj samo dober aparat. Dobra fotografija sloni na znanju, izkušnjah, dobrih očeh ter malo tudi sreče.

Zato sama ne prepustim trenutek naključju, temveč dobremu fotografu…

Tudi tokrat me ni razočaral….